„Dopade se mi tukaj prav nič.“

15. aprila 1942 so nacisti pregnali Marijo Prušnik, rojeno Kelih, skupaj z njenim možem in s sedemletnim vnukom Vladimirjem z Wölfelnove (Belfelnove) domačije v Lobniku (Železna Kapla) in jih deportirali v taborišče Frauenaurach. Tam je začela Marija Prušnik, ki se je šele kot odrasla naučila branja in pisanja, pisati dnevnik. Zadnja beležka v dnevniku je z dne 15. julija 1945, to je bil dan, ko so se v taborišču preostale koroško-slovenske družine pripravljale na vrnitev v domovino.

Dnevnik Marije Prušnik je iz več razlogov svojevrsten dokument. V njem prebiramo obsežne in mnogoplastne misli in zaznavanja nasilno izseljene ženske, napisana ob samem dogajanju. Na svoj zelo osebni način bralcem in bralkam ponuja vpogled v taboriščni vsakdan v Frauenaurachu. Njena opazovanja daleč presegajo krog lastne družine, saj nas seznani s primeri smrti in z žalostjo ob teh dogodkih, o pošti iz domovine in s tem povezanim velikim veseljem. Seznani pa nas tudi s povsem običajnimi, a nujnimi vsakdanjimi opravili v taborišču. S fonetičnim načinom pisanja pa nam Marija Prušnik v svojem dnevniku ponovno obudi jezik, ki so ga v grapah Železne Kaple govorili v prvi polovici 20. stoletja.