Vsakomur iz svoje lepene

Pesnica Lidija Golc ve, da Lepena nima svoje gore kot Lobnik Ojstro, remšenik Olševo in Obirsko Obir, pa vendar Lepena ni le sedemkilometrska grapa za Železno Kaplo, ampak seže veliko dlje. Povsod, kjer živijo in dihajo z máni svojih prednikov tudi tisti, ki v njej nimajo svojega zidanega doma, koščka zemlje, lesene ali zidane šole in ne morejo vsak dan pobožati Kokeževe lipe.

Zato so se iz neder Lepene in njenih sončnih grebenov začele izvijati avtoričine pesmi. Zbrane so v ciklih, nastalih v dveh letih. vsebinsko povezujejo osebno, narodno in celostno identiteto.

Njene pesmi v prostem verzu ali kot pesmi v prozi izhajajo iz dogodkov, pripetljajev, spominov, asociacij, presenečenj in korenin; pogosto iščejo oporo v drugih umetnostih.

Besedila niso nadnaslovljena, ampak je naslov, v polkrepkem tisku, del posameznega besedila, saj naslov ne more biti streha pesmi, ampak le njen nosilni zidak.

Pesmi, zaklenjene v kletke srca, domače sobe in prijateljev, naj torej odpotujejo tja, kjer so doma.